domovdruštvoprogramgalerijakontakt
 

IZLETI 2006-2016

OPIS IZLETA

NAZAJ >> Izleti 2017

Tamar marec 2006
Reška planina 2007
Izlet v neznano 2006
Reška planina 2006
Kosmati vrh (1643 m) 2007
Slavnik (1028) 2006
Občni zbor 2006
Lipanca 2007
Občni zbor 2007
Rašica-srečanje s PD Grafičar 2006
Vis-srečanje s PD Grafičar
Svinjak 2006
Mirna gora
Golica 2006
Strelovec 2006
Primorska 2007
Rogla s PD Grafičar 2007
Višarje 2007
Sabotin 2007
Kepa (2139 m) 2007
Vrtaško sleme 2007
Dinara s PD Grafičar
Rašica-Dobeno
Občni zbor 2008
izlet v neznano 2007
Raduha s PD Grafičar 2007
čreta 2008
Medvednica 2007
Setnica (720m) 2008
Govejek-PD Grafičar 2008
Cres 2008-PD Grafičar
Ojjsternik
tosc 2008
Gašperičev pohod 2008
Čaven srečanje s PD Grafičar 2008
Medvednica 2008
Izlet v neznano 2008
Medvednica 2008
Kosmati+Ratitovec
Kopitnik 2009
Zbor članov 2009
Izlet v neznano 2008-2
Kisovec s PD Grafičar
Velebit 2009 2
Velebit 2009
Gasparičev pohod na Krim 2009l
Vršič 2009 z PD Grafičar
Brana čez Kapna 2009
Grafičar 2009
Koper-Marezige
PD Iskra PD Delo Vrtovški pohod 2009
Marezige 2009
Božić na V.Planini
Rašica-Dobeno2009
Zbor članov PD Dela
Sv.Miklavž 2010
Jelovica 2010
Jelovica s PD Grafičar
Dugi otok s PD Grafičar
Rožca 2010l
Kastav s PD Grafičar 2010
Porezen+Ludvik
triglav 2010
Krim 2010
Logarska dolina 2010
Medvednica 2010
Nanos 2010
60 let PD Grafičar 2010
Izlet v neznano 2010
Reška planina 2011
zbor članov 2011
MRZLICA 1122
IZLET NA KAMNI GRIČ
Žumberak 2011
Krma 2011
Vojvodina 2011
Vojvodina 2
Izlet v neznano s PD ISKRA Ljubljana
Krim, 2011
Kraški rob 2011
Triglav 2011
Javorni vrh 2011
Kraški rob 2011
Stegovnik 2011
Krma 2011 2
Zbor 2012
Kopitnik 2012 PD Iskra Lj.-PD Delo
Volovja reber 2012
Rašica2012 PD Grafičar-PD Delo
Bjela stene 2012
Bjele stene2
Velka planina 2012
Velka 2
Visokogorje 2012
Menina 2012
Iz krnice Srce za ak
Gašparič 2012
za Srce za Ak 2
Nanos 2012
Nanos 2
Dragočajna 2012
Nanos 3
Ojsstrica2350m 2012
Grafičar 2011
Graf 2011 2
Grafičar 2012
Graf 2012 2
Izlet v neznano 2012
Izlet v neznano 2012 2
Vrlo skliska nizbrdica
Boč 2012
Volitve Grafa 2012
Gašparič 2012 2
Križ-Nabrežine 2012
Zbor članov 2013
Kopitnik 2013
Ključ-Koreno
Ključ.Koreno
Čemšeniška planina 2013
Janče ogledna 2013
Delo-Grafičar-Janče 2013
Delo Graf-Iskra-Janče 2013
Ugljan - Grafičar - Delo - 2013
Ugljan - Grafičar - Delo - 2013-2
Ugljan-Grafičar-Delo 2013-3
Ugljan-Grafičar-Delo-4
Goriška Brda 2013
Gašparič 2013
Uršlja gora-Grafičar-Delo 2013
Debela peč - 2013
Bela krajina 2013
medvednica
Izlet v neznano 2013
Čičerija 2013
Zbor članov PD Delo 2014
2014 Glinščica
2014 Kopitnik
2014 Kranjska reber
Rašica-PD Grafičar-PD Delo 2014
Zir - Mosor, 2014
KROŽNA ŠTORE 2014
TOLSTA KOŠUTA 2014
JEZERSKI STOG
Gašparič 2014
DRUŽENJE 2014
GRAF 2014
RAZSTAVA 2014
IZLET V NEZNANO 2014
ČIČERIJA 2014
ZBOR 2015
KOPITNIK 2015
Grmada 2015
Druženje-Janče 2015
Druženje-Učka-Istra-2015
Čičer 2015
STU
Čičer drugič
Gašparič 2015
Golte 2015
Izlet v neznano 2015
Medvednica 2015
Lačna 2015
Zbor 2016
Kopitni 2016
Šenturška gora
KOKOŠKA 2016
MOLNIK 2016
Travna druženja 2016
Podravina 2016
Maloško poldne 2016
ČRNA PRST 2016
Kofce in Veliki vrh
triglav 2016
2016-JEZERSKI STOG2040m
XX Gašparičev pohod
Škednjovec
KISOVEC 2016
Izlet v neznano 2016
Medvednica 2016
Volitve PD Grafičar 2016
Volitve PD Grafičar 2
PRIMORSKA

Tamar marec 2006

26.3.2006 smo se odpravili v Tamar. Iz Ljubljane smo krenili malo po osmi uri. Sicer bi morda do Rateč vozili kako minutko več, če ne bi bil prvi v koloni modri megane, športne oblike, ki se je odločil, da bo vsem udeležencem pohoda pokazal, kako hitro se lahko pride v hribe. Pa smo še ostali leteli za njim po Gorenjski avtocesti kot snete sekirce. Seveda nismo v hrib krenili nič prej, ker smo morali počakati na tiste, ki nimajo tako težke noge in po gasu ne udarjajo tako močno, kot drugi. Ja, tudi počasi se daleč pride se je izkazalo kasneje, ko smo jo ubrali v hrib, eni s hitrejšim, eni z malce počasnejšim korakom, do koče v Tamarju pa smo prispeli vsi.
Prvo postojanko smo imeli že v Planici, saj je eden od soplanincev ugotovil, da avta v Ratečah ni zaklenil, še več, ključe je pozabil v ključavnici. Ker si ni mogel privoščiti, da bi mu krasnega plehnatega lepotca, (no, saj temu niti ukrasti ne moremo reči) preprosto odpeljali, se je vrnil ponj peš v dolino. Ko smo se ostali okrepčali z jutranjo kavico, se nam je pridružil na parkirišču pod Planiško velikanko, ko smo spet stopili v hrib.
Pot je bila zasnežena, vendar lepo shojena. Tudi tisti brez kondicije so lahko vmes še vedno lepo klepetali, brez da bi bili od tega preveč zadihani. Sonce nam žal ni delalo družbe, le sem pa tja se je malce pokazalo izza oblakov. Je pa bilo vreme toliko prijazno z nami, da ni pihalo in ni bilo mrzlo, tako da se čez vreme res nismo mogli posebej pritoževati.
Malo za šalo, je pa treba povedati: Družbo sta nam delala tudi dva psa, eden od njiju, dokaj glasen, je veselo pozdravljal vse okoli sebe, drugi, mlajši član pasje družbe, pa je s svojim norenjem očitno dokazal, da obožuje sneg. No, dokazal je tudi, da mu do odraslosti še kar nekaj manjka. Kakor tudi njegovemu gospodarju, ki je nanj čisto pozabil in se malce ven iz Planice spomnil, da kosmatinca ni z nami. Se je moral vrniti in ga je našel, kako razkopava sneg in išče hrano. O tem, ali gre za nevzgojenega psa ali nevzgojenega lastnika, bodo svoje mnenje povedali strokovnjaki kinologi. Smo seveda ubogemu, po našem zelo laičnem mnenju sestradanemu kosmatincu vsi (naskrivaj) molili pod nos sladke priboljške, saj smo bili prepricani, da mu gospodar ne privošči dovolj hrane. Smo pa bili obveščeni, da je ravno ta kosmatinec v pasji šoli pobiral same petke in resno nas je zaskrbelo, kaj bo, ko bodo z nami hodili tisti, ki so se izkazali z nižjimi ocenami. Bi na mestu predsednika planinskega društva resno razmislila, če ne bi pred odhodom v hribovje preverjala šolskih ocen, tako psov kot gospodarjev. Moram res še enkrat napisati, da je vse zgoraj navedeno bolj za šalo...je pa v napisanem tudi nekaj resnice!!
Ko smo prihodili v Tamar, smo se kar hitro odločili (seveda je sam predsednik imel glavno besedo), da pot nadaljujemo do Črnih vod. Naprej pot ni bila shojena, mestoma se nam je pod nogami udiralo, tudi do kolen, pa smo vseeno zmogli in prišli do krasnih zaledenelih slapov. Na naši desni nas je ves čas, ko smo prišli iz gozda, spremljal prekrasen diamant-Jalovec. Opazili smo, da so si ga nekateri tudi pobliže ogledali, saj je par pogumnežev smučalo po njegovem pobočju v dolino. Videli smo samo pikice v snegu, ki se spuščajo.
Sama snežna odeja je kar debela, ocenili smo da 1,5-2 metra. Spraševali smo se, kako strehe zdržijo pod tolikšno težo snega, pa zgleda, da Gorenjci že vedo, kako se gradi.
Ena od naših soplanink se po prihodu v Tamar, preden smo krenili proti Črnim vodam, ni počutila najbolje, zato se je odločila (seveda pametno), da poti do Črnih vod ne bo nadaljevala, apak ta čas raje počila pri koči. Po naši vrnitvi smo...no, saj veste, najprej se raztepli po straniščih, potem nekateri malicali zunaj, nekateri v koči naročali enolončnice in kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi natepli na kup. In ugotovili, da naše \\\"planinke v počitku\\\" ni med nami. Saj ne, da bi posebej omenjali, da je te dobre pol ure soprog ni pogrešal, ob preštevanju manjkajočih pa se mu je obrazek le malo podaljšal. Ko smo pač ugotovili,da je ni. So fantje že naročali pijačo na račun nesrečnega soproga v smislu: bodi vesel, vidiš, na kakšen lahek način si se je rešil, brez slovesa in alimentov jo je popihala z bogatim Avstrijcem. Zaskrbljenemu soprogu pa ni bilo do šal. Po mnenju pisateljice tega zapisa ga je bolj skrbelo, kaj bo jedel v naslednjih dneh, če si na hitro ne bo našel kake nove kuharice, kot pa kaj drugega... Seveda smo na glas razpravljali, kje bi lahko bila in se soglasno odločili, da se je naveličala čakati in jo je sama mahnila v dolino. Pri sebi je seveda imela ključe avtomobila, denar, mobitel in ostalo, kar vsak pošten planinec vleče v moderni dobi s sabo v hribe. Soprog pa se z našimi definicijami ni pustil motiti in je vseeno opravil obhod okoli koče.
Svojo ženko je našel spečo za kočo, v našo sobo pa se je vrnil na robu solz, še sedaj ne vemo ali od sreče, ker jo je našel ali zaradi besa, ker mu je povzročila skrbi. Važno pa je, da se je srečno končalo.
V dolino smo se vrnili s hitrejšim korakom. Hoja po malce odjužnem snegu ni bila naporna, huje je bilo na zadnjem, asfaltnem delu od Planice do Rateč.
Spodaj podpisana ni navedla ur vseh odhodov in prihodov. Za (še ne) članico pripravnico, ki je po kakih desetih letih prvič spet gazila v hrib, ure niso bile pomembne. Je bilo vse ostalo preveč lepo.
Na koncu pa naj dodam: še se bom podala v hrib. Ne glede na to, da so me celo pot spremljale zgodbe izkušenih planincev in pripovedi o spolskih skalah, neprehodnih goščavah, globelih ki nimajo dna, napol izruvanih klinih in ohlapnih zajlah. Se tolažim s tem, da je v vsakem planincu malce duše lovca in ribiča .... njihove na pol resnične zgodbe pa vsi poznamo. Če polovico povedanega odmislim, za drugo polovico pa se sama sebe prepričam, da ne more biti tako hudo...potem lahko samo rečem, da bom še šla.
Pa brez zamere vsi tisti,ki ste zgoraj omenjeni. Bralci tega zapisa se morajo tudi malce zabavati.

Zapisala: Martina Valič Štradjot
 
Ljubljana, 6.1.2007
 
 
www.netart.si