domovdruštvoprogramgalerijakontakt
 

IZLETI 2016

OPIS IZLETA

Arhiv izletov

Zbor 2016
Kopitni 2016
Šenturška gora
KOKOŠKA 2016
MOLNIK 2016
Travna druženja 2016
Podravina 2016
Maloško poldne 2016
ČRNA PRST 2016
Kofce in Veliki vrh
triglav 2016
2016-JEZERSKI STOG2040m
XX Gašparičev pohod
Škednjovec
KISOVEC 2016
Izlet v neznano 2016
Medvednica 2016
Volitve PD Grafičar 2016
Volitve PD Grafičar 2

Izlet v neznano 2008-2

Izlet v neznano 2008

Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku.
Ivan Cankar

Ko sem izvedela, da je izhodišče za letošnji izlet v neznano Cankarjev rojstni kraj, cilj ni bil več neznanka. Kam drugam bi pa še lahko šli, kot na Planino nad Vrhniko?
Najprej bi morala babi in dedi sabo v hribe vzeti samo Ronjo, potem sem razmišljala, zakaj se jim ne bi pridružila še midva z Žakom, ko pa je Bogdanu odpadla napovedana službena obveznost in so vremenarji obljubili lepo vreme, je padla odločitev: »Gremo vsi!«
Tako se nas je v nedeljo, 9. novembra 2008, vseh sedem z našega naslova – dedijeve psičke Blacky seveda nismo mogli pustiti doma – vkrcalo v dva avtomobila in se spustilo s sončnih Volavelj v ljubljansko meglo. Tam smo pobrali še Mili in se skupaj odpeljali do Hotela Mantova na Vrhniki, kjer smo se ob 8. uri dobili z ostalimi udeleženci izleta. Zbralo se nas je kar lepo število (dvaindvajset ljudi in en pes) in skoraj vsi smo si, medtem ko nas je čez cesto opazoval zamišljeni Cankar – seveda ne pravi, ampak njegov bronasti kip, – privoščili skodelico kave. Nato smo se odpravili proti Cankarjevi spominski hiši, ki se nahaja na mestu, kjer je nekoč stala lesena, s slamo krita koča, v kateri se je pisatelj rodil. Vodnica Milena se je predhodno potrudila in nam organizirala vodeni ogled hiše in zbirke v njej, čeprav smo jo obiskali zunaj obratovalnega časa. Po ogledu smo se zagnali v klanec do cerkve Sv. Trojice, od koder smo nadaljevali pot malo čez drn in strn, malo po cesti, gor in dol, mimo Kačje in Kurje vasi do strmo vzpenjajoče se poti na Špico. (Je še kdo drug čakal, da bomo iz Kurje vasi prispeli v Miševo k peku Mišmašu?) Ronji se je za nosača ponudil dedi, Bogdan oprtan z Žakom si je v hrib pomagal s palicami in preklinjanjem, češ kaj mu je bilo treba tega, meni pa je bila v veliko pomoč Blacky, ki se je, zvesta slovesu svoje pasme (t. j. aljaški malamut), izkazala za odličnega vlečnega psa.
Na vrh smo prispeli ob pol enajstih – prvi malo prej – po dobrih dveh urah hoje. Postanek smo izkoristili za povrnitev moči s pomočjo čokolade, čaja, piva in drugih izbranih okrepčil. Nekateri pa smo se povzpeli tudi na razgledni stolp, ki ga je letos spomladi nanovo postavilo Planinsko društvo Vrhnika in ponuja čudovit razgled na vse strani: od Triglava in Snežnika do ljubljanske kotline.
Po obveznem gasilskem fotografiranju pred Zavetiščem na Planini smo se z novimi močmi spustili proti Kurenu, kjer smo imeli v kmetiji odprtih vrat »Pr\' Figari« opoldne obljubljeno kosilo. Tam se nam je pridružila še Marjeta s svojo psičko, tako da se nas je triindvajset lačnih kar težko posedlo za mizo z manjšim številom pripravljenih pogrinjkov. Tudi to smo rešili in vsi napori ter težave so bili pozabljeni, ko so nam prijazni gostitelji postregli s krepčilno juho in slastnim mesom. Izbirali smo lahko med raco z mlinci in rdečim zeljem, telečjo kračo, svinjskimi rebrci, pečenim divjim prašičem, zajčkom v omaki… No, pa tudi za vegetarijance so dobro poskrbeli. Še danes se mi v ustih naberejo sline, če pomislim na vse tiste dobrote in na zavitek, s katerim smo se posladkali pred odhodom. Okrog pol tretje ure smo zapustili toplo domačijo in se spustili proti Stari Vrhniki. Po cesti smo se po eni uri hoje vrnili k Hotelu Mantova, kjer so nas čakali naši avtomobili. Pred slovesom smo si spet privoščili skodelico kave nato pa smo se razšli.
Naša družina se je domov vrnila malo utrujena in zelo zadovoljna z izletom. Upam, da so se podobno razpoloženi vračali tudi ostali planinci: če že ne utrujeni, pa vsaj zadovoljni! Polona Kopmajer


 
 
 
www.netart.si